Velenje in Savinjsko-Šaleška regija

Rotary klub Velenje ne združuje samo Rotarijce iz mesta Velenja, temveč želimo v svojo sredino privabiti enakomisleče in delujoče ljudi iz našega širšega lokalnega okolja. Seveda tudi naša dejavnost na humanitarnem, kulturnem, izobraževalnem in drugih programih ni omejena zgolj na Velenje. Posledično na tej strani podrobneje predstavljamo širše lokalno okolje in njegovo zgodovino.

Leto 2014 je bilo za Velenje prav posebno leto, saj smo slavili jubilejnih 55 let od uradnega odprtja novega mestnega središča in 750 let od prve posredne pisne omembe trga Weln. Oglejte si, kako smo v preteklem letu zaznamovali to pomembno obletnico našega mesta.

Velenje

Velenje je upravno, politično in gospodarsko središče Šaleške doline, razmeščeno na njenem jugovzhodnem in osrednjem delu, na obeh bregovih reke Pake in terasah severno od nje. Zaradi hitrega razvoja in širitve po 2. svetovni vojni je danes vanj vključenih tudi več, nekdaj samostojnih naselij: Pesje, Stara vas, Šalek, Konovo, Preloge (zaradi izkopavanja premoga danes stoji le še ena hiša nekdanjih Prelog), zaselek Straža, ki je prej spadal k Podkraju pri Velenju in v zadnjem času pravzaprav tudi del zaselka Selo, ki sicer spada k Paki pri Velenju.

Večina prebivalcev Slovenije danes ob omembi Velenja najprej pomisli na mesto, ki je nastalo po drugi svetovni vojni oziroma na mesto, ki nima svoje preteklosti; mesto, ki je brez duhá, mesto, v katerem živijo sami priseljenci od blizu in daleč ali na mesto, ki se je v naši bližnji preteklosti imenovalo tudi Titovo Velenje. Današnje Velenje je svojo podobo in svoj prepoznavni pečat zares dobilo šele po drugi svetovni vojni, torej v obdobju socializma ter hitre industrializacije Šaleške doline in celotne Slovenije. Za takšen razvoj je bilo seveda potrebno marsikaj tudi žrtvovati in ker dolina v svojih nedrjih skriva velike zaloge premoga, so se takratni politiki odločili, da bodo na nek način žrtvovali tudi Šaleško dolino. Od tod današnja podoba Velenja, nad katero mnogi niso navdušeni. Vendar Velenje ni samo to, marveč skriva v sebi marsikaj lepega; ima bogato preteklost in tradicijo, ki je mnogi, žal, ne poznajo. To podobo naj pomaga oživiti oziroma obuditi tudi teh nekaj naslednjih vrstic kratkega sprehoda skozi preteklost Velenja.

V obdobju Rimljanov je preko Šaleške doline potekala cesta proti Colatiu (Stari trg pri Slovenj Gradcu), v obdobju od konca rimske dobe do 13. stoletja pa je v poznavanju celotne doline še bela lisa. Trg Velenje se v dokumentih prvič omenja leta 1264, nad starim trškim jedrom pa že stoletja gospoduje tudi mogočna grajska stavba, ki se v zgodovinskih virih prvič posredno omenja leta 1270, verjetno pa je grad še starejši. Grad je danes popolnoma obnovljen in je zagotovo ena najlepših grajskih stavb na Slovenskem. Že iz 13. stoletja je znan tudi podatek, da se je iz prafare sv. Jurija v Škalah izločila cerkev sv. Martina (cerkev je bila v preteklosti velikokrat predelana, nazadnje neposredno pred 2. svetovno vojno, ko ji je bil prizidan novi del), v 15. stoletju pa so pozidali tudi cerkev sv. Marije v Velenju (gotska cerkev predelana v 18. stoletju). V 16. stoletju je bila Šaleška dolina celo eno od središč protestantskega življenja na Štajerskem. Največja pridobitev tega časa za Velenje in okolico je šola, ki so jo v Velenju ustanovili protestanti. Smatramo jo lahko za zametek slovenskega osnovnega šolstva v teh krajih.

26. maja leta 1801 je v Velenju izbruhnil velik požar, ki je upepelil celotni trg, skupaj s cerkvijo sv. Marije. O tem strašnem dogodku še dandanes priča plošča, vzidana nad vhodna vrata nekdanje občinske hiše v Starem Velenju. Verjetno je do požarov v Velenju prihajalo tudi prej, saj so bile hiše v Velenju vse do tega požara v glavnem samo lesene; šele od takrat naprej pa so pričeli hiše tudi zidati. V Velenju bi torej danes zaman iskali hišo starejšo od dvesto let. Velenje je bilo skozi to obdobje seveda le majhen in dokaj nepomemben trg, ki je po številu prebivalcev in hiš zaostajal za Šoštanjem in celo za mnogimi podeželskimi naselji v Šaleški dolini. Nekoliko močnejši gospodarski razmah je Velenje doživelo šele konec 19. in v začetku 20. stoletja, ko so v bližini Velenja odprli premogovnik. Premogovništvo je na razvoj trga Velenje sicer vplivalo le posredno, saj Velenje v tem času še ni bila rudarska naselbina. Velenjski premog in šoštanjska tovarna usnja sta v dolino pritegnila tudi železnico, ki je stekla skozi Savinjsko dolino leta 1891 in tako povezala Velenje s Celjem, nekaj let kasneje, natančneje leta 1899, pa je železniška proga povezala Velenje tudi z Dravogradom oziroma s Koroško.

Tudi v obdobju po drugi svetovni vojni je bilo Velenje še vedno samo majhen in relativno nepomemben trg (leta 1948 je v Velenju živelo 1121 prebivalcev). Ko pa so se potrebe po premogu povečale, to je v obdobju po letu 1950, se je Velenje začelo naglo širiti. V ravninskem delu Šaleške doline so poleg starega naselja pričeli graditi novo mesto. Središče novega mesta so svečano odprli 20. septembra 1959. Pri načrtovanju novega mesta so sodelovali priznani slovenski urbanisti in arhitekti Janez Trenz, Ciril Pogačnik, Oto Gaspari, Jože Usenik in tudi Avstrijec Paul Filipsky. Mesto se je hitro širilo (nastale so nove stanovanjske soseske Gorica, Šalek in Kardeljeva ploščad) in danes v njem živi že okoli 30.000 prebivalcev. Od nekdaj majhnega trga je Velenje zraslo v peto največje slovensko mesto po svoji velikosti in eno izmed najmočnejših gospodarskih središč mlade države.

Pod čudovitim Velenjskim gradom se danes še vedno skriva stara naselbina, v kateri je le še ducat starih hiš, naselbina, ki se je je prijelo ime Staro Velenje. V letih, ko se je gradilo novo mesto, so na ljudi in zgradbe pod grajskim gričem radi pozabljali in jih domala celo zapostavljali. Hiše so tako počasi propadale, ljudje so se izseljevali (nekateri prostovoljno, drugi na silo, eni pravično, drugi po krivici) in stari del mesta Velenja je propadal oziroma životaril. V zadnjih letih pa se je tudi na tem področju marsikaj spremenilo in Staro Velenje si je nadelo novo podobo. Večina hiš je danes obnovljenih, zgrajenih je bilo tudi nekaj novih, ljudje se vračajo in življenje v tem delu Velenja zopet dobiva nov utrip. Sprehod po Starem Velenju je spet prijeten in za marsikoga tudi nostalgičen. Skupaj z obiskom velenjskega gradu lahko predstavlja čudovit izlet za obiskovalce iz drugih krajev Slovenije, ki se žele na lastne oči prepričati, da je tudi v Velenju lahko lepo!

Novo središče mesta Velenje je danes eden najlepših arhitekturnih spomenikov moderne in je kot takšno tudi zaščiteno (Dom kulture, Delavski klub, Ljudska univerza, hotel Paka, občinska stavba, uprava Premogovnika Velenje, Zdravstveni dom, t.i. Kristlov blok itd.). Med drugimi kulturnimi spomeniki v mestu ali njegovi najbližji okolici pa velja omeniti še razvaline gradu Ekenštajn (posredno se omenja že leta 1282, opuščen pa je bil v 17. stoletju), graščino Gorica (nastala je v 16. stoletju kot grajska pristava gradu Ekenštajn, današnjo podobo je dobila v 19. stoletju) ter vili Bianco (neogotska predmestna vila pod velenjskim gradom, ki jo je dal leta 1855 pozidati grof D'Harnoncourt) in Herberstein (primestna vila zgrajena konec 19. stoletja, ki je s svojo zunanjščino in kvalitetnimi interierji ena najlepših stavb v Šaleški dolini. V vili, s katero upravlja Gorenje, je danes odlična restavracija s prenočišči).

Med številnimi spomeniki v Velenju naj omenimo kip Josipa Broza Tita (delo kiparja Antuna Augustinćića) na osrednjem velenjskem Titovem trgu, spomenik Onemele puške (delo Stojana Batiča in Vladimirja Mušiča), kip Rudarja (delo Alojza Kogovška), kip "Mejaši brez meja orožij" italijanskega kiparja Valeria Mirogllia, kip Edvarda Kardelja (Stojan Batič), doprsni kip velenjskega rojaka pisatelja in pedagoga Gustava Šiliha (31.7.1893 - 24.11.1961) pred osnovno šolo Gustava Šiliha (delo Gabrijela Kolbiča), kip Morska deklica pred velenjskim Zdravstvenim domom (Ivan Meštrović), pred osnovno šolo Šmartno stoji spomenik borcu Pohorskega bataljona in narodnemu heroju Alfonzu Šarhu - Iztoku (avtor je Velenjčan Alojz Jerčič), pred osnovno šolo Miha Pintar Toledo je doprsni kip narodnega heroja Mihe Pintarja Toleda (delo Antona Hermana), kip domačina Cirila Cesarja v velenjskem Sončnem parku itd.

Za Velenje lahko rečemo, da je danes to tudi mesto mladih, športa in kulture. Mesto ima poleg številnih telovadnic dve veliki športni dvorani: osrednjo Rdečo dvorano v središču mesta (v njej je tudi velenjski Turistično informacijski center) in nekoliko manjšo Belo dvorano v Turistično rekreacijskem centru Jezero. Med izobraževalnimi in kulturnimi ustanovami naj omenimo velenjski Šolski center, glasbeno šolo Frana Koruna Koželjskega (ime je dobila po skladatelju in glasbenemu pedagogu Franu Korunu Koželjskemu (1868 - 1935) doma iz Šaleka), Muzej Velenje ter Knjižnico (kamor spadata se galerija in prireditvena dejavnost).

V Velenju se je rodil slovenski politik in eden od ustanoviteljev slovenske univerze dr. Karel Verstovšek (26.7.1871 - 27.3.1923). V Velenju je bil rojen Vincenc Ježovnik (1856 - 1910), ki je bil med drugim tudi poslanec avstrijskega državnega zbora na Dunaju, na Konovem pri Velenju (danes sestavni del Velenja) je bil rojen Vendelin Vošnjak (13.9.1861 - 18.3.1933), ki je bil provincial frančiškanskega reda na Hrvaškem in profesor filozofije v Zagrebu in Varaždinu, leta 1963 pa se je pričel postopek za njegovo razglasitev za blaženega.

Kronologija Velenja 1953-2003

Na spodnji povezavi si lahko podrobneje preberete kronologijo mesta Velenje v zadnjih 50 letih, avtorja Damijana Kljajiča. Kronologija Velenja 1953-2003.

Koristne lokalne spletne povezave:
Muzej Velenje
Logarska dolina
Mestna občina Velenje
Nazarje
Mozirje
Rekreacijsko turistični center Golte
Muzej premogovništva Slovenije

Vila Herberstein

Vila Herberstein je ena od treh historicističnih vil v Šaleški dolini, poleg vile Bianke in vile Gorica, in je najlepše ohranjena. Leži med Velenjskim gradom in gradom Šalek, na nekoliko privzdignjeni legi ob robu gozda. Nastala je v drugi polovici 19. stoletja. Med lastniki se od konca stoletja do konca druge svetovne vojne omenjajo baron von Ritter, Josef Eder in Maria Anna von Herberstein in Proskau. Po prvem lastniku je vila dobila prvotno ime – Vila Ritter, nato so jo poimenovali Vila Neu Schalleg, danes pa ji rečemo Vila Herberstein. Ob koncu vojne, leta 1918 je vila namreč prešla v last grofice von Herberstein in Proskau iz znamenite rodbine Herbersteinov, ki se v virih omenja že v 13. stoletju. Pomemben član rodbine je bil Žiga Herberstein, avstrijski poslanik v Moskvi. V času priselitve grofice v Velenje, je rodbina Herberstein imela v lasti posestva v Gradcu, na Dunaju, v Liebochovicah, pri nas pa na Ptuju, v Vurberku in Hrastovcu.

Ob obisku Vile Vas bo ob vhodu pozdravila majhna stalna razstava, ki s fotografijami, listinami in z besedo razkriva zanimivo in skrivnostno zgodbo grofice Marie Anne Herberstein, zadnje prebivalke vile do konca 2. svetovne vojne. Po grofičini smrti je stavbo po dobrih dveh desetletjih opravljanja različnih dejavnosti v njej, od kmetijske zadruge pa do doma ostarelih, pred propadom rešilo Gorenje, ki jo je v celoti restavriralo in zaupalo v upravljanje Gorenju Gostinstvu.

Velenjski grad

Opis gradu iz leta 1885 pravi takole: "Grad leži na 210 čevljev (66,4 m) visokem, pogozdenem griču, s katerega je čudovit razgled... Grad, ki ga obdaja močno, z bršljanom poraslo obzidje, oblikuje nepravilen pravokotnik. Je masivna, starodavna, na skalo postavljena stavba s klaftro debelimi zidovi, dve nadstropji visoka. Čeprav je že hudo star, je še dobro ohranjen. V obzidju so trije, okroglo stavljeni stražni ali obrambni stolpi, opremljeni z majhnimi, komaj 1-2 kvadratna čevlja velikimi okenci, ki so rabila za obrambo. Zahodno od gradu ob obzidju je grajska kapela s (prazno) grobnico in letnico 1660. To kapelo so pač pozidali dosti pozneje od gradu. Zahodno od gradu naj bi v prejšnjih časih baje držal podzemni hodnik proti gradu. Grad ima 24 sob, viteško dvorano (na zunanji strani balkon), sprejemno dvorano, malo in veliko jedilnico ter knjižnico.

V spodnjih prostorih gradu so samo kleti z železnimi vrati. V kletnih prostorih pod viteško dvorano je najti tudi gladovalni jašek, ki je precej globok in v katerem je svoj čas pač tičal prenekateri ubogi obsojenec. Dovozna vrata, stavljena v obzidje, držijo na prvo dvorišče in na prosto okoli gradu. Do vhodnih vrat v prvem nadstropju gradu držijo na zahodni strani stavbe narejene stopnice. Da bi velikih železnih vhodnih vrat ne bilo treba zmeraj odpirati, imajo na sredi 1 m visoko odprtino, skozi katero lahko ljudje vstopajo in izstopajo. Grad je znotraj imenitno opremljen. Tu je veliko umetelnega, starodavnega in dragocenega pohištva iz 14 in 15. stoletja. V dveh sobah je videti tudi starinske peči. V viteški dvorani visi na stenah vse polno starega orožja, mečev opreme in oklepov iz omenjenega časovnega razdobja. Na južni strani, zunaj gradu, je 55 m globok vodnjak, iz katerega je mogoče s pomočjo velikega železnega vztrajnika črpati vodo. Obstaja tudi 26,5 m globoka cisterna. Še pred nekaj leti se je prišlo v grad prek vzdižnega mostu, ki so ga sedaj zamenjale stopnice. Za vrtom na južni strani gradu se razprostirajo lepi parki, vzhodno od njih pa je v gozdu skrita ledenica s stožčasto streho."

Janischev opis je mogoče dopolniti z nekaterimi nadrobnostmi. Letnica 1558, vklesana na prekladi portala v vhodnem stolpiču, datira modernizacijo obzidja in njegovo utrditev z jugovzhodno rondelo ter obemo okroglima stolpičema - vhodnim in severozahodnim. Ob injiciranju obzidja 1979 je bilo ugotovljeno, da je obzidje na mestu severozahodnega stolpiča prvotno potekalo v mehkem loku, ne da bi bilo posebej utrjeno z dodatnim obrambnim objektom, medtem ko sta šalasta polstolpa na zahodni in severni strani z njim sočasna.

Mogočni renesančni vzhodni rondel ima v podstrešni etaži, oprti s konzolnim vencem, še vedno v neokrnjeni obliki ohranjen obrambni sistem, ki ga opredeljuje sosledje strelnic in izlivnic za smolo. Portal nad stopniščem, ki na severozahodni strani drži v notranji grad, je kamniten, polkrožno sklenjen, s starimi kovanimi vratnicami. Pripelje nas v vežo, v kateri so pred nekaj leti odstranili lažni obok, tako da je zdaj spet stropana z značilnimi zmozničenimi tramiči, medtem ko so ključasto strelnico nasproti vrat, ki je nekdaj varovala dostop, pred nekaj leti samovoljno zazidali. Na dvorišču so vhodi v pritlične kleti severnega in zahodnega trakta delno še opremljeni s poznogotsko-renesančnimi portali s starimi kovanimi vratnicami in tudi nekaj svetlobnih lin je tu še tega časa, medtem ko vsi drugi arhitekturni elementi - z izjemo renesančnih arkad - datirajo zadnje pomembnejše prezidave gradu v leto 1858. V zadnjih letih so žal zazidali tudi gladovalni jašek v kletnih prostorih severnega stanovanjskega trakta.

Stavbna zgodovina gradu je v temeljnih obrisih znana. Prvotni grad je imel obliko iregularnega kastela z manjšim stolpičem v severozahodnem vogalu in verjetno že kmalu nato - če ne celo istočasno - pozidanim ozkim palasom ob južnem delu zasnove. Grad so v tej obliki pozidali sredi 13. stoletja, naslednja obdobja pa označuje sukcesivna pozidava razpoložljivih površin znotraj obzidanega prostora. Pomembnejši poseg iz tega časa pomeni pozidava močnega okroglega obrambnega stolpa na jugozahodnem vogalu zasnove, ki ga datiramo v poznogotsko dobo. Šele na začetku 16. stol. so novi posegi občutneje spremenili dano stavbno tkivo. Na vzhodni strani so h kastelu z zunanje strani prislovnili nov trakt, s katerim so zaobjeli tudi severni del prvotne zasnove; pri tem so podrli del severnega kastelnega obzidja in z novim traktom ustvarili stopniščni zamik, posihmal dostop v notranjost gradu. V času zrele renesanse, ki ga okvirno opredeljuje letnica 1558 na vhodnem portalu, je grad v temeljnih potezah dobil današnjo podobo. V grajskem jedru so obokali kletna prostora v zahodnem traktu, dvorišče so opremili z arkadami, poznogotsko zunanje obzidje pa utrdili z dvema stolpičema in mogočnim rondelom. Poznejše prezidave so se večidel omejile na prilagajanje arhitekturnih posamičnosti, predvsem oken in vrat, vsakokratnemu okusu. (Povzeto po: Ivan Stopar, Grad Velenje, Šaleški razgledi 2, Velenje 1989).

Velenjski grad je nastal pozno, vsekakor pa pozneje kot istoimenski trg, ki je 1264 izpričan z "meščani" Gebhardom, Reyncherom in Hermanom von Weln. 1270 nastopa Gundachero de Welen kot porok za Gundacherja Kunšperškega, ki so ga bili zajeli ljudje krškega škofa. Gundacher je tako prvi izpričani gradnik na velenjskem gradu, katerega pravi lastniki pa so bili gospodje s Kunšperka, sorodniki gospodov Ptujskih. Leta 1322 sta Friderik Kunšperški in njegova soproga Neža prodala utrdbi Stopnik in Velenje Herdegnu Ptujskemu. Leta 1362 je Friderik Ptujski izročil utrdbo Velenje - vest Welen - kot očetovo dediščino vojvodi Rudolfu in jo prejel od njega v zajem, vendar je po Rudolfovi smrti spet postala ptujska last. Kot dota Ane Ptujske je grad prišel v roke Hansa Liechtensteinskega. Ta je v sporu s Celjani grad izgubil, vendar so mu ga morali leta 1393 po razsodbi vojvode Albrehta spet vrnili. 1437 sta ga posedovala njegova vnukinja Kreszenza, soproga Konrada iz Kraiga, in njen brat Hans, upravljal pa ga je Jošt s Turna. Med leti 1477-1501 ga je posedoval Žiga Liechtenberški, ki je izpričan tudi kot oskrbnik Forhteneka ter upravitelj v Šoštanju in Kacenštajnu. Sledil mu je Franc Liechtenberški, ki je izpričan tudi kot oskrbnik Forhteneka ter upravitelj v Šoštanju in Kacenštajnu. Sledil mu je Franc Liechtenberški, poslednji svojega rodu, ki je grad s pritiklinami 1537 podaril sinu Erazma Wagna z Liechtenberga pri Litiji, Hansu Wagnu Wagensberškemu, začetniku štajerske veje wagensberških. Ta pa ga je leta 1544 zapisal svoji ženi Heleni, hčerki Felicijana pl. Petschacha za prineseno doto 2.000 gld. Po smrti Hansa Wagna 1553 je prevzel dediščino in s tem grad njegov sin Balthasar - Botežar, pozneje pa vnuk Hans Žiga, ki je gospoščino leta1598 prodal Boltežarju Heriču s Turna in Pakenštajna, ta pa jo je že 1603 zamenjal za neke druge posesti s Hansom Ludvikom Sauerjem s Kozjaka. Sauerji so ostali v posesti gradu in gospoščine do 1797, nato si sledijo Gabriel Pauer, 1829 Edvard Trigler, 1851-1858 Hebert grof d'Harnoncourt-Unverzagt, 1858 Karl pl. Adamovich, 1918 pa je kupil grad grof Coronini-Kromberk in ga posedoval do zadnje vojne.

Grad Šalek

Grad Šalek, ki leži na strmem griču nad istoimenskim naseljem je verjetno najstarejša grajska stavba v Šaleški dolini, saj se po njem imenuje ves tukajšnji dolinski svet. Njegovo zgodovino lahko spremljamo vse do srede 12. stoletja, ko se prvič po njem imenujejo predstavniki visokosvobodne plemiške rodbine. Sama stavba se prvič sicer omenja leta 1278 kot »haus Schalekke«. Po izumrtju domnevnih prvih lastnikov in graditeljev v prvi polovici 13. stoletja je grad konec 60-tih let 13. stoletja prešel v roke krške škofije in je ostal v njenih rokah vse do konca srednjega veka. Grad in njegovo posest so sicer imeli v fevdu od leta 1335 dalje Žovneški svobodniki oz. po letu 1341 Celjski grofje, ki pa so ga oddajali svojim vitezom naprej v sekundarni fevd. Kot taki so na gradu najdaljši čas bivali vitezi Rifniški, ki so ga upravljali od leta 1371 do 1428. Celjski grofje so, tako kot večji del krških fevdov, tudi tega alodirali, tako da je grad po njihovem izumrtju leta 1456 prešel v deželnoknežje roke, ti pa so ga nato prodali naprej. Najdlje so na gradu bivali člani družine Raumschüsslov, ki so ga posedovali s krajšimi prekinitvami od druge polovice 16. pa vse do srede 17. stoletja. Grad je bil opuščen leta 1770 ko ga je že drugič v relativno kratkem času zajel požar.

Grad spada tako po svoji starosti, kot po enkratni trikotni obliki osrednjega stolpa med najpomembnejše gradove na slovenskem Štajerskem, ohranjeni stavbni členi (okna, vrata) pa nedvomno postavljajo njegov nastanek v prvo polovico ali najkasneje sredino 12. stoletja, kar posem sovpade s prvimi omembami v arhivskih virih.

Vir: Muzej Velenje, www.muzej.velenje.org